Teden 8, 2016 Teden 8, 2016
Ko se je pred meseci razvedelo, da je v igri za novo tovarno britanskega Aston Martina tudi Makedonija, nekdanja jugoslovanska republika, je bilo presenečenje... Teden 8, 2016
Aston Martin ne bo gradil tovarne v Makedoniji. Odločitev ni presenetljiva.

Aston Martin ne bo gradil tovarne v Makedoniji. Odločitev ni presenetljiva.

Ko se je pred meseci razvedelo, da je v igri za novo tovarno britanskega Aston Martina tudi Makedonija, nekdanja jugoslovanska republika, je bilo presenečenje precejšnje. Še bolj po tistem, ko je postalo jasno, da je bila njihova ponudba tovarni, ki je sicer v italijansko-kuvajtski lasti, tako ugodna, da je konkurenca skoraj obnemela. In to še posebej tista iz srednje Evrope oziroma Slovaške, ki se ima za nekakšen evropski Detroit.

Sedaj nejasnosti ni več – Aston Martini ne bodo nastajali v nekdanji najbolj južni jugoslovanski republiki, pač pa v britanskem Walesu. Roko na srce: če bi v tej dirki zmagali Makedonci, bi bilo to precej ali zelo nenavadno. Ko se odloča o tako veliki in pomembni investiciji, upoštevajo tako rekoč vse in gotovo tudi (ali predvsem) politične okoliščine. Morda je Makedonija zanimiva v strogo gospodarskem pogledu: nizki stroški dela, velika kooperativnost državnih in gotovo tudi lokalnih oblasti, razmeroma dobro izobražena oziroma izurjena delovna sila in še kaj bi se našlo. Če je vse to velik plus, je na drugi strani izjemno velik minus – nestabilno notranjepolitično okolje in še bolj splošni politični položaj Makedonije. Ni investitorja, ki bi zanemaril dejstvo, da je Makedonija v ‘specifičnih odnosih’ z vsemi svojimi sosedi: zaradi imena se desetletja prepirajo z Grčijo, Bolgarija na pol uradno trdi, da makedonskega jezika tako ali tako ni, na zahodu države živi močna albanska (kosovska) nacionalna skupnost, Srbija pa tudi ni država, ki bo jo Makedonci smeli razumeti kot trdnega in zvestega zaveznika. Notranjepolitični položaj je prav tako zelo zapleten in nič ne kaže, da se bodo okoliščine prav kmalu umirile oziroma stabilizirale. In ve se, da je kapital plaha, zelo plaha ptica. Tudi zato je odločitev za ‘domači’ Wales razumljiva in po svoje pričakovana. A obstaja senca dvoma: če bo Velika Britanija izstopila iz EU, utegne biti kapital skoraj tako plah kot v primeru Makedonije …

Otoška avtomobilska industrija – tudi japonski Nissan – opozarja pred zelo nepredvidljivimi posledicami odhoda iz EU.

Otoška avtomobilska industrija – tudi japonski Nissan – opozarja pred zelo nepredvidljivimi posledicami odhoda iz EU.

In seveda – Brexit. Morebitni izhod Velike Britanije (VB) iz združene Evrope ni postala velika tema le Združenega kraljestva, kjer bodo 23. junija odločali o tem, ali ostanejo ali odidejo, pač pa tudi Evropske unije in še marsikoga. V veliko debato o tem, kaj bi morebitni odhod iz EU pomenil za VB, so se tako rekoč med prvimi vključile tudi avtomobilske hiše. Najprej tiste, ki imajo svoje tovarne na Otoku. Ni jih malo: Nissan, Honda, Ford, Vauxhall (ki je del General Motorsa), pa seveda tudi one, ki produkcijsko niso neposredno vezane na Veliko Britanijo. Njihovo sporočilo je zelo jasno in enotno: Brexit bi utegnil imeti za britansko avtomobilsko industrijo, njeno prihodnost in s tem delovna mesta zelo nepredvidljive posledice. Podatki o pomenu avtomobilske industrije za otoško gospodarstvo so omembe vredni: lani so Britanci naredili več avtomobilov kot Italijani, kar 80 odstotkov so jih izvozili, od tega 58 odstotkov v tako ‘osovraženo’ Evropsko unijo. Lanski dosežek je bil po tej strani celo 11 odstotkov ugodnejši kot predlanski. Skratka, avtomobilska industrija je na Otoku tako rekoč izjemnega pomena. To sedaj ugotavlja tudi David Cameron, a se zdi, da je to – in še marsikaj drugega – ugotovil nekoliko pozno. Pravzaprav se je britanski premier znašel v paradoksalnem položaju: pred časom je obiskoval evropske prestolnice in grozil z morebitnim izstopom iz EU, če mu ne bodo ustregli. In je na mizo dobil sporazum, ki so mu znotraj EU kar številni nasprotovali, saj VB nikoli ne bo prevzele Evra, vedno bo ostala izven schengenskega režima in še marsikaj. Sedaj, ko se je debata o Brexitu razvnela do nekakšne vreliščne točke, pa se zavzema za obstanek v EU! Videti je, da se vse bolj krepi tisti del britanskega javnega mnenja – zelo odmevna je bila ta teden izjava londonskega župana Borisa Johnsona, ki se zavzema za odhod –, ki je prepričan, da bi bilo Združenemu kraljestvu bolje izven združene Evrope. Prav omenjeni Johnson je bil mnenja, da so strahovi oziroma opozorila, ki prihajajo iz gospodarskih krogov (tudi avtomobilskih), pretirana. Vse to, kar se sedaj dogaja na drugi strani Rokavskega preliva, malce spominja na nas oziroma Slovenijo ob izhodu iz rajnke države. Vsa razumna opozorila so bila preslišana, zamolčana, ignorirana. In sedaj imamo, kar pač imamo: veliko zadolženost, še večjo nezaposlenost, lačne ljudi in politiko, ki seje predvsem razdor. Imamo svojo državo, ne pa domovino.

Avtomobilska Ženeva je dogodek, ki ga je kljub vsemu smiselno obiskati.

Avtomobilska Ženeva je dogodek, ki ga je kljub vsemu smiselno obiskati.

Teden je bil avtomobilsko miren in hkrati zanimiv. Razumljivo, tudi pričakovano. Prihodnji teden se začne ženevski avtomobilski salon, ena najpomembnejših prireditev na obli. In zato je bil teden takšen, kot je bil: avtomobilske hiše so v pravem stampedu hiteli predstavljati novosti, prav tiste avtomobile, ki bodo uradno salonsko premiero doživele prihodnji teden na Pale de Expo. Vprašanje zato ni novo in ne izvirno, pa vsaj deloma na tej spletni strani tudi že nekajkrat zastavljeno: zakaj potem oditi na 800 kilometrov dolgo pot – kilometer gor ali dol –, se podrediti noremu tempu tiskovnih konferenc, na katerih ne zveš nič izjemno novega ali presenetljivega, se zvečer zgruditi v posteljo v cenenem hotelu na francoski strani meje (ker je tam bistveno ceneje kot na švicarski strani) in potem naslednji oziroma drugi novinarski dan vajo ponoviti? Avtomobilske tovarne so že pred časom ugotovile, da je njihov novi avtomobil v plejadi številnih novosti na avtomobilskem salonu deležen dokaj skromne pozornosti. Bistveno drugače je, ko tik pred začetkom salona objavijo fotografije in nekaj osnovnih podatkov ter si s tem zagotovijo več prostora in posledično večjo publiko. Teoretično in praktično je mogoče prireditev, kot je Salon International de l automobile de Geneve, ‘pokriti’ od doma in tako slovenski avtomobilski žurnalizem pogosto tudi stori. In če je tako, zakaj se je smiselno potruditi do Ženeve, kraja in mesta, kjer je mogoče ob vsem drugem zaznati diskretni šarm bogastva, prijaznega življenja in še marsičesa drugega? Predvsem zato, ker je (slovensko) novinarstvo vse bolj ujetnik pomanjkanja denarja oziroma prepričanja lastnikov, da je mogoče vse narediti virtualno, prepisati s spleta in to objaviti kot verodostojno pisanje oziroma poročanje. Vse je postalo strošek in tudi to je eden izmed razlogov, da se zlasti časopisi krčevito borijo za obstanek. Torej: videti, otipati novo avtomobilsko pločevino, srečati ljudi, ki morda ne povedo veliko, a nekaj pomenijo, občutiti vsaj nekaj malega vznemirjenja ob trenutku, ko potegnejo prekrivalo z novega avtomobila, je vredno truda in napora v Ženevi in še marsikje. Brez strasti ni ničesar, tudi ali predvsem avtomobilskega novinarstva ne.

Janez Kovačič