Teden 44, 2015 Teden 44, 2015
Afera ‘Diesel-Gate’ noče izginiti z naslovnih strani. Zdi se, da se razrašča kot plevel, saj na dan prihajajo podrobnosti, za katere se včasih zdi,... Teden 44, 2015
'Diesel-Gate' ni prišel na dan v kakšni specializirani avtomobilistični publikaciji, kot je recimo nemški Auto Motor und Sport, in to je dejstvo, ki bi bi moralo sprožiti marsikatero vprašanje.

‘Diesel-Gate’ ni prišel na dan v kakšni specializirani avtomobilistični publikaciji, kot je recimo nemški Auto Motor und Sport, in to je dejstvo, ki bi bi moralo sprožiti marsikatero vprašanje.

Afera ‘Diesel-Gate’ noče izginiti z naslovnih strani. Zdi se, da se razrašča kot plevel, saj na dan prihajajo podrobnosti, za katere se včasih zdi, da so jih zrežirali holivudski režiserji z najbolj bujno domišljijo. Toda vsaj eno vprašanje bi smelo oziroma moralo biti pomembno tudi za slovenski in bržčas tudi ves preostali avtomobilski novinarski živelj: zakaj ‘Diesel-Gate’ ni rezultat novinarskega odkritja?

 Letošnji avtomobilski salon v Frankfurtu je obiskalo več kot 10 tisoč predvsem avtomobilskih novinarjev, pa tudi udeležba na vseh podobnih avtomobilskih srečanjih je izjemno velika. Avtomobilsko novinarstvo je izjemno razširjeno, težko bi rekel, da obstaja še kakšna bolj množična veja – morda je podobno ali še nekaj bolj razširjeno pisanje o modi, pa tudi vseh tistih, ki spremljajo dogajanje v elektronski industriji, ni malo. Pa vendar, zakaj je ta silna armada vseh tistih, ki se profesionalno ukvarja(m)jo prav z avtomobilsko industrijo, čakala, da se je zgodil ‘Diesel-Gate’? Lahko pa je vprašanje drugačno: je čakala ali ga je zavestno spregledala? Veliko vprašanj in malo odgovorov, če sploh kakšen. Ampak naj spomnim: k odkritju afere Watergate sta bistveno pripomogla novinarja Washington Posta Bob Woodward in Carl Bernstein. S tem se nista za vedno zapisala le v zgodovino novinarstva, pač pa v zgodovino nasploh. Podoben izziv ali zgled bi smel biti razlog, da bi se ‘Diesel-Gate’ najprej ali vsaj v osnovnih obrisih razkril tam, kjer bi se moral – v avtomobilski publicistiki. Pa se ni.

Avtomobilsko novinarstvo se že precej časa srečuje vsaj z dvema ali tremi večnimi temami, ki so ob zaostrovanju okoljskih vprašanj postala izjemno pomembna: izpusti škodljivih plinov, poraba goriva in kakovost oziroma ustreznost goriv. Vsa tri področja zahtevajo precejšnje strokovno znanje, iskanje in dokazovanje nepravilnosti pa neodvisno držo in veliko, veliko denarja. Vse to imajo velike zahodne oziroma zahodnoevropske avtomobilske novinarske hiše, še posebej v Nemčiji, ki je nekakšna  zibelka evropskega avtomobilskega novinarstva. Auto Motor und Sport je še vedno pojem in zgled na tem področju, pa tudi moč nadregionalnih nemških časopisov s specializiranimi (avtomobilskimi) rubrikami je ogromna. Ne vem, ali jih tam zgoraj obhajajo takšni in podobni dvomi, vendar bi moralo biti jasno, da afera ‘Diesel-Gate’ sproža skoraj usodna vprašanja verodostojnosti oziroma zaupanja. To je, saj je menda jasno, bistvo novinarstva, pa ne le tistega, ki piše o avtomobilski pločevini. Če se ob tem zastavlja vprašanje, ali bi lahko ‘Diesel-Gate’ razkrili pri nas, je treba pošteno povedati – niti v sanjah ne. Zakaj ne? Volja in znanje morda sta, ni dvoma, ni pa tretje, bistvene sestavine – denarja. V teh krajih ni avtomobilske redakcije ali avtomobilske revije, ki bi si lahko privoščila natančno oziroma neodvisno merjenje porabe goriva, ki je precej manj zapleteno oziroma zahtevno kot ugotavljanje količine izpustov. Prav poraba goriva oziroma trmasto vztrajanje avtomobilskih tovarn pri povsem nerealnih številkah utegne povzročiti novo afero. In ‘Fuel-Gate’ ne bo bolel nič manj kot ‘Diesel-Gate’.

Bernie je F1 povzdignil na svetovni medijski in siceršnji Olimp, v tej senci pa sta svetovno rallysko in motociklistično prvenstvo. Ni pravično.

Bernie je F1 povzdignil na svetovni medijski in siceršnji Olimp, v tej senci pa sta svetovno rallysko in motociklistično prvenstvo. Ni pravično.

Pred nekaj dnevi je Bernie Ecclestone dopolnil 85 let. Kljub visoki starosti deluje čilo in predvsem bistro. Drugače ne bi bil bogat, kot je, pa čeprav mu je Slavica pobrala veliko, zelo veliko. V enem od zadnjih intervjujev je slavni Bernie dejal, da ničesar ne obžaluje in da se je vse, kar se je zgodilo, očitno moralo zgoditi. Priznava, da je Formula 1 zelo draga reč, hkrati pa je prepričan, da je najpopularnejši šport na štirih kolesih. S prvim se je seveda mogoče strinjati, kajti denarji, ki jih tovarne ‘zapravijo’ v F1, so megalomanske. Bolj problematična je druga trditev. Formula 1 je že zdavnaj izgubila čarobnost predvsem zaradi tega, ker je pravega dirkanja zelo malo. Steze so zgrajene tako, da je prehitevanja bistveno manj kot nekdaj. In če ni tega, ali je to sploh še dirka? Po drugi strani je F1 zbolela za znano boleznijo: veliko in preveč se dogaja v boksih in se zato pogosto zdi, da je voznik zgolj tretji ali četrti člen v tej verigi. Bolidi se z običajnimi avtomobili spogledujejo zelo od daleč, skratka, F1 je postala preveč sterilna, preveč oddaljena, da bi lahko bila resnična. Povrh televizija ubija občutek hitrosti, to pa je seveda bistvo vsake dirke. Povsem drugače je v rallyu in seveda v dirkah za svetovno motociklistično prvenstvo. V rallyu se avtomobili vozijo po pravih cestah (ki si pogosto tega imena niti na zaslužijo) in obcestna drevesa niso zgolj kulisa, pač pa dokaz življenja oziroma dirkanja na nevarnem robu. Še bolj dramatične so motociklistične dirke. Te strežejo s tako močno adrenalinsko predstavo, da se moraš vprašati, ali jim (dirkačem) življenje nič ne pomeni. Pri teh dirkah si lahko privoščiš povsem nekaj drugega kot pri F1: lahko zamudiš začetek, a bolj ko gre proti koncu, bolj napeto je. Bil bi skrajni čas, da tako rallysko kot motociklistično prvenstvo dobita vsak svojega Bernieja.

Janez Kovačič