Teden 37, 2015 Teden 37, 2015
Pred nedavnim je tudi v slovenskem prevodu izšla knjiga o Michaelu Schumacherju. Napisala jo je nemška novinarka Karin Sturm, ki že desetletja spremlja Formulo... Teden 37, 2015
Za Michaela Schumacherja je bila vsak dirka bitka bitka, v kateri je bilo treba zmagati – cena gor ali dol!

Za Michaela Schumacherja je bila vsak dirka bitka, v kateri je bilo treba zmagati – cena gor ali dol!

Pred nedavnim je tudi v slovenskem prevodu izšla knjiga o Michaelu Schumacherju. Napisala jo je nemška novinarka Karin Sturm, ki že desetletja spremlja Formulo 1. Knjiga nima in verjetno tudi ni imela nikakršnih literarnih ambicij. Če pa so bile, jih je skoraj nemogoče prepoznati, saj ostaja na ravni beleženja najpomembnejših dogodkov v profesionalnem življenju sedemkratnega prvaka.

Izluščiti pa je mogoče vsaj nekaj osebnostnih in siceršnjih Schumacherjevih lastnosti, ki bi jim bilo mogoče reči kar značajske poteze: absolutno pomanjkanje vozniške samokritičnost v spornih okoliščinah in za sedanje čase skoraj neverjetno uspešno skrivanje zasebnega življenje pred radovedno javnostjo. Glede prvega je bilo v času, ko je bil Schumacher alfa in omega v dirkaškem svetu, jasno, da je zanj vsaka dirka vojna ali vsaj bitka, v kateri je treba zmagati za vsako ceno. To so kasneje, ko se je nemški šampion prvič upokojil, povedali skoraj vsi njegovi sovozniki v različnih moštvih (Jordan, Benetton, Ferrari, Mercedes). Razumljivo, saj so bili v globoki senci voznika iz nemškega Kemptna, človeka, ki je zrasel v pomanjkanju in je tudi kasneje, ko je imel na svojem računu nekaj sto milijonov evrov (letni zaslužek čez 100 milijonov evrov!), živel nič posebej razsipno. Na dirkališču je izjemno in pogosto nevarno agresivnost občutil tudi mlajši brat Ralf in le spretnosti oziroma potrpežljivosti Michaelovega menežerja, slovitega Willija Webra, se je smela družina Schumacher zahvaliti, da se spori med bratoma niso pojavili na prvih straneh bulvarskega Bilda. V dobro pa mu je mogoče šteti izjemno skrb za družino oziroma zasebno življenje, kjer je številne niti v rokah držala žena Corinna, nekdaj dekle Heinza Haralda Frentzna, nekoč Schumacherjevega dirkaškega tekmeca. In vendar bi se dalo iz vsega napisanega razumeti, da bi bil ‘Schumi’, če in ko ne bi postal najuspešnejši dirkač v F1, verjetno povsem neopazen prodajalec bencina na črpalki v domačem Kempntu …

Turčija, velika država na stičišču Evrope in Azije, bi bila, ko bi bila v Evropi, med pomembnejšimi avtomobilskimi trgi.

Turčija, velika država na stičišču Evrope in Azije, bi bila, ko bi bila v Evropi, med pomembnejšimi avtomobilskimi trgi.

Evropa in s tem tudi Evropska unija imata do Turčije, te velike države na stičišču Evrope in Azije, zelo raznolik odnos. Razložljivo, če že ni povsem razumljivo: evropska zgodovina, tudi naša, je močno prežeta s tistim, kar je nekoč oziroma v času Otomanskega imperija pomenila Turčija.  Sedanjost pa je na eni strani ujeta med neuresničeno željo, da se dežela Ata Türka vendarle pridruži EU, na drugi pa med desetletja dolg dvom, ali je to primerno ali ne. Toda v avtomobilskem pogledu je Turčija skoraj velesila – tako v produkcijskem kot tržnem pogledu. Zlasti slednje dokazuje, da bi bila, ko bi bila znotraj EU, med pomembnejšimi trgi. V letošnjih osmih mesecih so Turki kupili 453 tisoč osebnih avtomobilov ali 42,9 odstotka več kot v primerljivem lanskem času. Zanimiv je naslednji podatek: 95,8 odstotka vseh prodanih avtomobilov je poganjal 1,6-litrski motor! Zgolj 3,25 odstotka jih je imelo agregat z gibno prostornino med 1,6 in 2,0 litra, nad dva litra pa vsega 0,85 odstotka. Očitno je, da dajatve, povezane z gibno prostornino motorja, bistveno vplivajo na odločitve turških kupcev – konec koncev se nekateri še zmoremo spominjati, kako je bilo pri nas oziroma v rajnki državi. Ena izmed bolj opaznih značilnosti turškega trga osebnih avtomobilov je tudi velika priljubljenost klasičnih, torej štirivratnih limuzin – zanje se je letos odločilo skoraj 50 odstotkov kupcev. Delež kombilimuzin je bil približno 32-odstoten, dobro pa gredo tam doli v promet tudi športni terenci. Ampak zakaj pisati o tem? Odgovorim z vprašanjem: kolikokrat pa pridejo na vrsto?!

Slovenija je vsakovrstni Eldorado – za male, še bolj za velike tatiče.

Slovenija je vsakovrstni Eldorado – za male, še bolj za velike tatiče.

Prizor ni bil hecen: Clio je bil na tleh, brez vseh koles, tudi brez motornega pokrova. V travi je sedelo dekle, glava med nogami, solze obupa na obrazu. Policist in policistka sta jo nerodno tolažila, ni veliko pomagalo. Škoda, gledano skozi očala denarja, ni mogla biti velika: Clio je bil prastare generacije, zanj lastnica ne bi dobila niti nekaj sto evrov. A je bil avto vendarle prevozno sredstvo, nekaj kar ji je očitno pomenilo veliko. In berem: koprski policisti so pred trgovskim centom prijeli dva srbska državljana, ki sta z elektronskim motilnikom onemogočala zapiranje avtomobilov. Zalotili so ju v hipu, ko sta ‘pregledovala’ odprto vozilo. Strpali so ju za zapahe, ovadili za poskus velike tatvine, preiskovalni sodnik pa ju je po zaslišanju izpustil. Domnevam, da bosta mirno počakala na sojenje – čeprav sta bila brez ustreznih dokumentov za bivanje pri nas. Ampak zakaj bi jo mali tatiči – tudi takšni, ki ponoči ali ob belem dnevu oskubijo marsikateri avtomobil – odnesli slabše kot veliki, tisti, ki so povzročili za nekaj sto milijonov evrov škode in v obup spravili na tisoče ljudi? V zadnjem času obtožbe in sodbe proti njim padajo kot zrele hruške in kmalu bodo nedolžni kot dojenčki. Slovenija je vsakovrstni Eldorado – veliki in mali goljufi si lahko rečejo, da jim je pri nas lepo, zelo lepo. In imajo seveda prav, zelo prav …

Janez Kovačič