Slovenija offroad, zadnji odsev lepih časov dirkanja Slovenija offroad, zadnji odsev lepih časov dirkanja
V nedeljo je v ‘Radolci’ ropotalo, pokalo in smrdelo. Čudovito! Zabava za vse otroke vseh starosti. Daleč od tega, da bi se spoznal na... Slovenija offroad, zadnji odsev lepih časov dirkanja

V nedeljo je v ‘Radolci’ ropotalo, pokalo in smrdelo. Čudovito! Zabava za vse otroke vseh starosti.

Slovenija offraod: da bi le ne prerasla v (pre)resno tekmovanje.

Slovenija offraod: da bi le ne prerasla v (pre)resno tekmovanje.

Daleč od tega, da bi se spoznal na dirke terencev, lahko pa analitično sodim: glede na to, da je bila tole že trinajsta (13.) takšna prireditev zapored, bo že držalo, da je najmanj dobra, če že ne odlična v tem okolju naše male deželice. Če ne bi bilo kranjskega Bolteza, bi najbrž takšne dirke na Gorenjskem ne bi bilo. In kdor se je že kdaj skusil z organizacijo vsaj kake majhne prireditve, mora znati spoštovati vložen čas in trud za tako veliko.

VK_CB rDaleč od Ecclestonove formule 1, a ‘Slovenija offroad’, kot se ji reče, tudi ni le zabava gručice Gorenjcev. Iz cele Slovenije pridejo, še več, tudi zamejcev je nekaj. Še en dokaz, da so zadovoljni. Ne vem, morda bi bilo lahko bolje, pravzaprav zagotovo, a v okoliščinah, kakršne vladajo, je natanko takšna, kakršna lahko je. Gledano skozi oči povprečnega obiskovalca.

Precej debate je bilo o (novi) lokaciji v Radovljici (doslej je bila prireditev vedno v Naklem), morda so s selitvijo ‘izgubili’ nekaj gledalcev, a zato splošen vtis ni nič slabši. Organizacija je bila zelo dobra in obiskovalec je lahko, delno tudi po zaslugi vremena, celo dopoldne pa vse do zgodnjega popoldneva brez dolgočasja prebil tisto nedeljo. Hočem reči, da ni bilo treba gledati v nebo in zehati.

Ampak rad bi tole navezal na nekaj drugega. O dirkanju in dirkah z avtomobili. Današnje ‘resne’ dirke so od slehernika oddaljene približno toliko kot mednarodna vesoljska postaja (MVP). Gledaš lahko, to je pa tudi vse. Lahko tudi prideš tja, a le za ogromno vsoto denarja. In časa.

  • IMG_4311
  • IMG_4312sha
  • IMG_4313c
  • IMG_4315
  • IMG_4317a
  • IMG_4318a
  • IMG_4319a
  • IMG_4326c

Dirka, kot je Slovenija offroad, pa je nekaj čisto drugega. Nekaj takšnega, kot je bilo dirkanje pred 40 in več leti. Vedno se spomnim kolege Stavropulosa, grškega žiranta Autobest, ki mi je pravil, da je v začetku 70. let kupil rabljen Fiat 128, rabljeno čelado in s tem (brez predelav) začel dirkati v državnem prvenstvu v rallyu. Tu je še vedno tako. Ja, med številnimi tekmovalci so tudi (pol)profesionalne ekipe, resne in vsaj spodobno finančno podprte, so pa tudi veseljaki. Skozi pesek in blato sem videl dirkati tudi staro Pando 4×4 in Hyundai H1. Dostavnik! Dragi moji, ne gre za resnost in profesionalnost, ta je za MVP; tu gre, k sreči, za čisto uživanje. Gre za željo po doseganju boljšega časa na progi, za premagovanje proge, za poslušanje glasnega motorja (pravzaprav izpuha), za oddih od bojazni, da bo izza nekega vogala pogledala (laserska) pištola ali se prikazala zloglasna siva kišta s temnim oknom. Gre za smrad dizla, za dišave bencina, za trušč in ropot. Gre za adrenalin. Za tekmo s samim sabo, pa z najbližjimi tekmeci. Gre za to, da med dvema dirkama razmišljaš, kaj bi odrezal z dirkalnika, kaj bi nanj navaril, kje bi dobil boljše (rabljene) gume, kdo ti ga bo potegnil do mesta prireditve (če ne zmore opraviti tehničnega pregleda), koliko sendvičev in soka moraš imeti s sabo, katere čevlje lahko žrtvuješ za tisto blato in katerim prijateljem moraš povedati, naj pridejo navijati zate.

Gre za to, da vsakdanjo tehniko uporabiš za zabavo, ker na cesti je to že čisto nemogoče. ‘Prave’ dirke so pa med Zemljo in Luno.

Vinko Kernc