Rally starodobnikov v Trstu: izza volana Rally starodobnikov v Trstu: izza volana
Nekdo je zagnal stroj svojega avtomobila in dvignil se je rahel bel dim, komajda razpoznaven v jutranji meglici. Dober znanec se je prismejal mimo... Rally starodobnikov v Trstu: izza volana

Mitteleruopean: rally starodobnikov, katerega pokrovitelja sta tudi mesto Trst in znamka Alfa Romeo.

Nekdo je zagnal stroj svojega avtomobila in dvignil se je rahel bel dim, komajda razpoznaven v jutranji meglici. Dober znanec se je prismejal mimo in z z roko mahal pred nosom, češ, poglej, kako ‘kadi’.

V vsaki točki časovne premice je obstajalo, kar je bilo, kar je in kar bo. V tistem trenutku sem se s kančkom groze zavedel, kako strašljive razlike so ta hip v avtomobilski industriji.

***

  • 1VK_1274
  • 1VK_1267
  • 1VK_1269
  • 1VK_1270
  • 1VK_1272a
  • 1VK_1273
  • 1VK_1282
  • 1VK_1283
  • 1VK_1286
  • 1VK_1287
  • 1VK_1288
  • 1VK_1293
  • 1VK_1296

Malo po sedmi jutranji sem z Občin pripeljal nad Trst. Takšnega pogleda še nisem videl: kopno dobro vidno, delček obale in morje pa povsem pokrita z vati podobno meglo. A tam spodaj je bilo čez nekaj minut čisto drugače: Piazza dell’ Unita je bila resda meglična, a so bili starodobniki vseeno od daleč vidni in prepoznavni. V Trstu se je ustavila karavana Mitteleuropean 2017, tekmovanja s starodobniki, ki so zasedli kako tretjino velikega trga in kljub zgodnji uri pričeli privabljati radovedne poglede. Z izjemo stoičnih pogledov dveh policistov so bile reakcije mimoidočih izključno odobravajoče. Avtomobilska tradicija tam šteje že stoletje.

Prejšnji dan so se potikali po Julijski krajini in končali v Trstu, ki je tudi eden od pokroviteljev dirke (z malo zlobe sem pomislil, da bi v naši prestolnici najbrž moralo biti obratno – dirka bi morala biti začasni pokrovitelj Ljubljane, da bi jo sploh lahko pripeljali vanjo), v nedeljo, drugi dan dirke, pa so se morali pripeljati v Portorož oziroma Piran.

Tu ne gre za dirko, kot si jo predstavljamo; gre za turistični rally po za promet odprtih cestah, pri katerem dobi tekmovalec potno knjigo, na podlagi katere more prevoziti točno določene poti in se na vmesnih postajah pojaviti v njemu dodeljeni minuti. Iz lastnih izkušenj vem, da je zadeva kar stresna, zato se nisem čudil malce nervoznemu vrvežu tekmovalcev pred štartom drugega dne.

Saj nekako razumem razlike med kastami, a sem se vseeno začudil, s kakšno lahkoto mi je lastnik (tudi del ekipe organizatorja) po tem, ko je pognal motor in ga v nekaj minutah previdno ogrel, izročil ključ svojega starodobnika. V glavi sem imel pripravljen seznam avtomobilov, ki sem jih že vozil in s katerim bi upravičil njegovo zaupanje, pa nič. »Letnik 1969,« mi je z nasmehom odgovoril in odhitel izpolnjevat svoje naloge.

  • 1VK_1246a
  • 1VK_1143a
  • 1VK_1181
  • 1VK_1161a
  • 1VK_1134a
  • 1VK_1136
  • 1VK_1142
  • 1VK_1139
  • 1VK_1182
  • 1VK_1183sh
  • 1VK_1184
  • 1VK_1186
  • 2017-10-15 12.06.39 HDR

Tisti hip bi mi bilo čisto vseeno, kaj bi dobil v roke. Celo Alfa 155 mi je padla na pamet, saj veste, od obče javnosti že pozabljena, na drugi strani pa še dovolj mlada, a že zanimiva za kakšnega ljubitelja mladodobnikov, kot jim takšnim zdaj rečemo. Tam pa – Giulia 1600 Super. Bela. »Ujej,« bi v takšnem prijetnem trenutku navdušeno rekel moj prijatelj. Sama gospa Giulia! Spoštovanje! Me je imelo, da se ji tako diskretno in za okolico nezaznavno priklonim.

Časa pred štartom je bilo malo, ravno toliko, da sem ošvrknil tiste lepe kose avtomobilske polpreteklosti. Nekaj lastnikov je pripeljalo svoje čudovite starodobnike zgolj na ogled, avtomobili tekmovalcev, pospravljeni znotraj provizorične ograje, pa so bili z nalepkami že od daleč prepoznavni. Večina, jasno, italijanskih, a tudi nekaj res lepih Porschejev in celo Opel Manta s koprsko registracijo. Pa vendar me je vleklo le v eno točko – kaj neki se skriva pod rdečo ponjavo za ‘mojo’ Giulio?

  • 1VK_1147
  • 1VK_1138a
  • 1VK_1229
  • 1VK_1137
  • 1VK_1218a
  • 1VK_1220a
  • 1VK_1224a
  • 1VK_1228a
  • 1VK_1148
  • 1VK_1223
  • 1VK_1226
  • 1VK_1227
  • 1VK_1159a
  • 1VK_1149
  • 1VK_1150a
  • 1VK_1163aw
  • 1VK_1164a

Kraljica te prireditve je bila nedvomno Alfa Romeo 6C 1750 Gran Sport Spider Aprile, letnik 1931. Ko je priletni lastnik, arhitekt in zbiralec takšnih vozil, odgrnil po meri ukrojeno obleko z nje, so se pokazale njene čudovite obline. Ni čudno, da je ta unikatni kos leta 2014 zmagal v eni od kategorij na legendarni prireditvi Villa d’Este. Prav tisti avtomobil, katerega vrstni 6-valjnik z volumetričnim polnilnikom je ob zagonu trg napolnil z nekaj belega dima. Dama in gospod v njem sta z videzom jasno izkazovala, da sta vredna izdelka, katerega obliko mu je leta 1938 daroval Mario Revelli de Beaumont, avtomobilski oblikovalec in še kaj drugega.

Štart se je odvijal kot na pravih dirkah za rally – preko z rdečo preprogo pogrnjene ‘rampe’. ‘Moji’ Giulii je bila dodeljena vloga spremljevalnega vozila in za menoj je odpeljal le še gasilski Volkswagen T2 1967 z dvema v ustreznem slogu uniformiranima ‘gasilcema’. Čar tovrstnih prireditev je tudi v tem, da trasa pelje po cestah, ki jih sicer menda v življenju nikoli ne bi našel. Že zgolj za to se je vredno udeležiti takšnih prireditev.

Začetni mirni del proge je bil kot nalašč za spoznavanje z Giulio. Ni prva, ki sem jo vozil, upam tudi, da ne zadnja, a vseeno … Tako kot je današnjim avtomobilom v mnogočem podobna, je vožnja – drugačna. Ključ za zagon na levi (v spomin na dirke Le Mans), ročica ročne zavore kot pri Katrcah (vzvod iz sredine armaturne plošče), volan brez serva, kot otroški mezinec tanek in drseč obroč volana, dolga in poševno postavljena prestavna ročica, pa seveda motor, z dvema dvojnima Webroma polnjen, poln muh, ki smo jih že pozabili, odkar elektronika nadzira čustveno kot Sibirija hladen vbrizg.

  • 1VK_1145
  • 1VK_1152
  • 1VK_1153a
  • 1VK_1155
  • 1VK_1156
  • 1VK_1157
  • 1VK_1158
  • 1VK_1160a
  • 1VK_1166a
  • 1VK_1167a
  • 1VK_1168a
  • 1VK_1169l
  • 1VK_1170a
  • 1VK_1173a
  • 1VK_1175a
  • 1VK_1174
  • 1VK_1177a
  • 1VK_1179
  • 1VK_1180
  • 1VK_1188
  • 1VK_1189
  • 1VK_1190a
  • 1VK_1193w
  • 1VK_1194
  • 1VK_1195
  • 1VK_1196
  • 1VK_1198
  • 1VK_1199
  • 1VK_1200
  • 1VK_1201
  • 1VK_1202
  • 1VK_1203
  • 1VK_1204a
  • 1VK_1205
  • 1VK_1206a
  • 1VK_1209a
  • 1VK_1210a
  • 1VK_1211
  • 1VK_1212
  • 1VK_1214a
  • 1VK_1215a
  • 1VK_1216
  • 1VK_1217
  • 1VK_1233a
  • 1VK_1234
  • 1VK_1236
  • 1VK_1237a
  • 1VK_1238
  • 1VK_1240
  • 1VK_1241
  • 1VK_1243
  • 1VK_1244
  • 1VK_1245l
  • 1VK_1247
  • 1VK_1248a
  • 1VK_1251
  • 1VK_1252a
  • 1VK_1253a
  • 1VK_1255
  • 1VK_1256
  • 1VK_1258
  • 1VK_1260
  • 1VK_1261
  • 1VK_1262a
  • 1VK_1263a
  • 1VK_1264a

Ampak motor te Superce teče mirno in tiho, morda celo bolj kot v nekaterih današnjih avtomobilih. Se pa med vožnjo malo bolj trese, a ravno prav, da čutiš mehaniko, ki jo upravljaš. Kot se tudi dobro zavedaš napredka v zasnovi, izdelavi in opremi sodobnih avtomobilov. Zjutraj smo s papirnatimi robčki brisali vodni kondenz s prednje šipe na obeh straneh, se najprej malo stiskali v jaknah, potem pa le v puloverju hladili z odpiranjem šip – z vrtljivo ročico, seveda.

Ko smo se malo otresli sicer redkega nedeljskega tržaškega prometa, je morala Giulia pokazati vsaj del svojih 104 ‘konj’. Na trenutke celo več, kot sem pričakoval, saj je tam le malo od morja takoj hrib, pa ko v prometu tisti spredaj pobegne … Navkljub privzdignjenim vrtljajem se notranji trušč sploh ni povečal v takšni meri, da bi bil moteč, no, ali pa je bil preveč prijeten, da bi motil.

Del moje posadke je že dan prej zanimalo, ali bo iz izpuha pokalo, a nisem znal dati odgovora. Vsak teden nov avtomobil, človek pozabi na muhe značaja motorjev izpred pol stoletja. A se je potem zgodilo toliko strmih spustov, da smo dočakali tudi to in to v najlepši možni obliki. Ne, ne, ni pokalo kot pri A AMG, je pa pokalo spontano kot posledica motorne zgradbe in danih pogojev, brez trikov, ki jih pričara elektronika. Posadka je bila radostna in ko je posadka radostna, je življenje še lažje in še lepše.

Parkirišče v Portorožu se je napolnilo tekmovalnih mlado- in starodobnikov in kakih sedem prekrasnih Alf 4C, ki bi sicer vnemale čustva obeh spolov in vseh starosti, je bolj ali manj neupravičeno, a žalostno samevalo. Vrvež in zanimanje mimoidočih sta vlivala upanje, da bo ta tehnika, ki je že vsaj četrt stoletja pokopana, še naprej navduševala ljudi na tak ali drugačen način.

Od Portoroža nazaj v Trst po najhitrejši poti. Sonce je pokazalo, da je še vedno precej močno, in Giulia pri 120 prede, kot bi komaj čakala, da pohodim plin. A če bi ga, bi se s tem odrekel nekaj dodatnim minutam druženja z avtomobilom, starim skoraj pol stoletja, ki ima mehke in bočno čisto nič oprijemljive sedeže ter špranje v spoju trikotnih okenc, ki ima zadaj togo premo, ki nima vzglavnikov in klimatske naprave, ki nima nikakršnih električnih pomagal, ki nima mesta za plastenko in ki mu radijski sprejemnik ne deluje.

***

Toda ta ista Gilulia je eden tistih starodobnikov, ki te zna pritegniti in osvojiti. Kaj bi našteval. Vsakogar s kakšnim drugim argumentom. Osvoji te in te ne spusti več.

Vinko Kernc

Foto: VK