Prigode in nezgode z elektromobilom Prigode in nezgode z elektromobilom
Tisto, kar mora potencialni kupec elektromobila vedeti, da ga čaka. Ali kot je nekoč davno rekel legendarni Rifle: kaj se je meni zgodila! ***... Prigode in nezgode z elektromobilom

Najbolj kulinaričen del polnjenja EM je zlaganje kabla po polnjenju. Mmmm, njami …

Tisto, kar mora potencialni kupec elektromobila vedeti, da ga čaka.

Ali kot je nekoč davno rekel legendarni Rifle: kaj se je meni zgodila!

***

Prvič se je zgodilo, da sem imel na testu dva elektromobila zapored, par dni celo vzporedno, torej zagotovo na nek način tudi za izkušnjo primerljivo. Prevzamem torej elektromobil EA1 s polno baterijo (in z uradnim dosegom 235-270 km), uživam v mestu, šiba kot nor, pelje se krasno. Potem se s takšnim želim odpeljati tudi na cesto izven mesta, jasno, ovinki. Ki niso blizu.

K sreči imam ‘nesramno’ blizu (največ 50 m) vhoda v hišo dva polnilna stebra P1, vsak z dvema priključkoma. Tam sem že uspešno polnil. Tudi EA1. Moj tokratni nevaren načrt (pri tem, da sem že za silo ponotranjil kratek doseg, redko posejane polnilnice in dolgo polnjenje): z delom končam malo prej, dirkam domov, priključim na polnjenje, nekaj vržem vase, se pofrišam in šibam v Vipavo. To je načrt. Praksa: priključim in na P1 … Nič. Še enkrat cel postopek, nič. Zamenjam vtičnico, nič. Prestolonaslednik je prijazen, z veseljem pomaga, predlaga, da poskusiva še na drugem stebru. No, nič. Na stebru je telefonska številka za ‘nujne’ primere, kličem, prijazna gospa skuša pomagati, a bolj ali manj jemlje čas, ker sprašuje, ali sem poskusil to in ono, ja, vse to in ono sem poskusil, pa med vnovičnim poskušanjem polnjenja komentira, da ‘vidi’ moj avto in proces in se strinja, da se polnjenje ne začne. Pa reče, da bo od daleč ponastavila polnilnice, pa ni pomagalo. Pa da naj počakam njihove mojstre, da pridejo pogledat … Japaja.

Hm, pomislim: kaj pa, če je vendarle kriva pripadajoča kartica za polnjenje, čeprav sem EA1 z njo pred par dnevi že uspešno polnil? Tudi kartica ni imuna na okvaro. In, vesel, ker sem našel krivca, malo slabovoljen, ker imam prazno baterijo in načrtovano pot, pokličem odgovornega v podjetju, ki je lastnik EA1. No, ni bil čisto prepričan, pravi, da včasih kakega računa tudi ne plačajo čisto takoj, pa da zna biti, da tega niso in da so razveljavili kartico … in da naj počakam, da preveri, sporoči nazaj in predlaga rešitev. Japaja. Jaz moram na pot. Čeprav je vse narobe, plan propadel, vsaj na pol.

Prav, grem polnit na P2, ki je zastonj, a ne zato, ker je zastonj, pač pa zato, ker imam dobre izkušnje. In res: priključim na P2, grem po sendvič in pijačo, mali špancir naokoli, sedem v avto, grizem, pijem, čakam in dočakam 99 odstotkov napolnjenosti. Dan je kratek, le še kaka ura do mraka.

Avtomobilska cesta ubija doseg e-mobilov, to vem(o), zato pri Uncu ven in lepo po stari cesti. Malo si dam duška, malo fotografiram, evo mene v Vipavi in dosega le še 40 kilometrov. Si mislim: kar velik Petrol je tam, zagotovo imajo polnilnico. No, nimajo je, pa tudi na avtomobilski cesti tam blizu je ni in v Ajdovščini je tudi menda ni. Da je v Gorici. No to bi bilo smotrno početje, z že tako praznim EA1 še dlje od doma, da morda tam ne bo moč napolniti … Ne. Grem počasi navkreber proti Razdrtemu, potem je pa samo še ravno do Postojne, ni hudič da tamkajšnji Petrol ne bi imel polnilnice.

No, nima je in menda je v tem nekoč pomembnem kraju samo ena nekje pri občini, menda na cesti prvega maja. Ustna informacija. Grem v EA1, na navigacij iščem prvega maja, 1. maja, cesta, ulica, … Ni. Iščem na pametnem telefonu, ni. Najbližja je na Ptuju … Zdaj mi je pa že zelo vroče. Le še 14 km dosega, moj dom je Ljubljana pa 40 kilometrov stran.

Okej, OMV na avtomobilski cesti jo menda ima. In jo ima res! Kakšno veselje! Ne vem, kdaj sem bil nazadnje tako srečen in notranje izpolnjen. EA1 se napolni do 99 odstotkov, seveda sem si moral, da sem prenesel to dramo, privoščiti malo maščob, sladkorja in tekočine za avtocestno-bencinsko-servisno ceno, pa takoj na polno (kar je danes pri elektromobilih 130 km/h) v globoki temi domov. Vesel, da sem prispel. Kakšno olajšanje. Kot Bertha Benz leta 1888 (ja, prav sem zapisal!), ko je po kakih 100 kilometrih vožnje z moževim (a brez njegove vednosti … v bistvu mu ga je ukradla) Patent-Motorwagnom s sinovoma prispela k staršem.

Zgodbe nisem hotel prekiniti, a je dobro, da povem, da sem vmes prevzel tudi drugi EA2 s polno baterijo. Izkušnja s polnjenjem je torej nekaj časa vzporedna oziroma hkratna. EA2 ima znatno večji doseg (uradno 386 km), kar me ne naredi le manj preplašenega in živčnega, pač pa tudi bolj samozavestnega: grem se vozit in fotografirat v Koper.

Sreča tole z dolgim dosegom, v teoriji bi šel lahko do Kopra in nazaj skoraj dvakrat, ampak elektromobili poznajo tudi vzpone. Ja, vzpone. Ne sprašujte me po zgodbi o na 75 odstotkov napolnjeni bateriji v Kopru, po vožnji domov v dežju in mrazu, ki se je začela s 120 kilometri na uro na avtocesti in kmalu nadaljevala pri 80 na magistralni ter končala pri 40 zadnjih 30 kilometrov od doma, ves čas pa brez gretja, zračenja, o zunanjih lučeh si sploh ne upam govoriti …

Ampak tole zdajle je EM2 s preostalimi 350 kilometri dosega. Začne se čudovito, vozim, fotografiram, prispem v Koper, najdem polnilnico P3, deluje, krasno, spet sprehod, sendvič, pijača, sedenje v EM2, skratka en tak lep dan. Še malo fotografiram, svetloba je bila čudovita, potem pa malo zadržan s 120 kilometri na uro v moj dom je Ljubljana. Prispem srečno, a spet pozno, vendar je v bateriji še vedno soka za kakih 100 kilometrov, torej se ne mudi na polnilnico.

Za vsak primer začnem svoj (naslednji) dan z razmišljanjem in načrtovanjem polnjenja. Jebela, si rečem, če je včeraj v Kopru na P3, ki je iste znamke kot P1, kartica in sploh polnjenje delovalo brezhibno, grem pač kar na ‘domači’ P1. A ni bilo tako preprosto; priklopim, približam kartico, sprejme, ‘komunicira z avtomobilom’, klik, začne polniti, krasno, grem domov. Pridem čez uro nazaj – napolnil je zgolj 0,1 kilovatne ure. Poskusim še enkrat, počakam malo dlje, isti proces, priključim, kartica, klik, polnjenje – po kaki minuti pa klik in odklop. Še enkrat na drugi vtičnici, isto, še enkrat na drugem stebru, isto. Kaj naj rečem, kaj naj si mislim.

Tisti ventilček na mojem ekonom loncu se vrti kot zmešan, ampak malo joge, malo sirtakija in malo samokontrole, da hladen kot špricer krenem na vedno zanesljivo (tisto brezplačno) P2; čudovito, nikogar tam. Parkiram, priklopim, začne, deluje, počakam še malo, deluje. Ker je baterija precej pri dnu, grem na sprehod pogledat adijo Ljubljana, adijo Kodeljevo, malo gor, malo dol, fotografija tu in tam, sonček si je izboril malo luknjo med oblaki, a me vseeno malo zebe. Ampak kaj je to proti polni bateriji elektromobila?

Pridem nazaj. Kabel iz mojega EM2 odklopljen in priklopljen na neki drugi EM. Pogledam napolnjenost: 74 odstotkov. No, lepo. Možnosti sta, recimo, dve: da mi je lik nonšalantno izklopil kabel, da ga je lahko vtaknil v svojo vetrnico, ali pa da je bil lik čisto v redu model, videl, da se je pri meni polnjenje končalo in pač preklopil na svoj EM. In v tem primeru je bilo pri mojem EM2 pač nekaj narobe s polnjenjem.

Kaj ugotovim iz pričujočega?

  1. Polnilnice niso zanesljive.
  2. Polnilnic še zdaleč ni toliko, kot trdijo EM zanesenjaki.
  3. Plačilne kartice niso zanesljive.
  4. Polnjenje ni zanesljivo. (Biti moraš prisoten, torej lovski stolček, snedvič in donat mg.)
  5. Drugi lastniki EM so poredni lumpi, ker iztaknejo kabel, da nalijejo elektriko v svoj EM. (Biti moraš prisoten, torej lovski stolček, snedvič in donat mg.)

Suma sumarum: EM so čudoviti, če dobiš napolnjenega in ga vrneš praznega.

***

Toda to so le tegobe, ki se nanašajo na pretok energije iz polnilnice v pogonsko baterijo EM. Tu je še sam proces zlaganja kabla (ker ga marsikatera polnilnica nima), pospravljanje kabla v prtljažnik, ki tam zavzame precejšen del prostora in je tudi neroden (ker pač ni lepa škatla), predvsem pa tisti občutek, ko si si doma umil roke, da boš lahko mirne duše jedel sendvič z rokami, v resnici pa z zlaganjem kabla pobereš pasje scanje, ptičje dreke, človeške pljunke (in videl sem tudi drugačne izločke homo sapiensa in drugih živali) in vso drugo svinjarijo, ki se nabere na cesti, torej ostanke gume in zavor, pa usedli smog, običajen prah in tako naprej. In potem tako ogaben kabel lepo položiš v prtljažnik, kamor boš naslednji dan položil vrečko s hrano iz trgovine, potem pa vrečko doma na stol …

In, kar ni nepomembno: toliko ne ravno zdravih in dragih sendvičev, kot v času vožnje elektromobilov, še nisem pojedel, pa tudi napešačil se še nikoli nisem toliko tam, kjer si v osnovi niti ne želim pešačiti.

***

Zgodba pa, jasno, še ni končana, zaključena. EM bo vedno več, polnilnic tudi, težave pa, ker so lahko tudi softverske, ne bodo kar izginile. Iz (avtomobilskih) izkušenj vem, da je vedno slabše.

Vinko Kernc

Foto: VK

Preberite tudi