Portret: Ferdinand Karl Piëch Portret: Ferdinand Karl Piëch
Zadnji evropski avtomobilski cesar Bilo je proti koncu devetdesetih, na predvečer ženevskega avtomobilskega salona. V hotelu Noga Hilton, na obrežju slovitega jezera s presunljivim... Portret: Ferdinand Karl Piëch
»Hočem nove in dobre številke, ali pa bom gledal nove ljudi,« je večkrat jasno zabrusil Ferdinand Piëch.

»Hočem nove in dobre številke, ali pa bom gledal nove ljudi,« je večkrat jasno zabrusil Ferdinand Piëch.

Zadnji evropski avtomobilski cesar

Bilo je proti koncu devetdesetih, na predvečer ženevskega avtomobilskega salona. V hotelu Noga Hilton, na obrežju slovitega jezera s presunljivim pogledom na dobrih 70 kilometrov oddaljeni zasneženi vršac Mont Blanc, sta se zbrali vsaj dve stotniji avtomobilskih novinarjev. Je v Volkswagnu kaj kanibalizma, je bilo prvo vprašanje v nemščini in iz nemških (novinarskih) ust. Ne, nobenega kanibalizma ni, je odgovoril dr. Ferdinand Piëch, prvi človek germanskega koncerna Volkswagen (VW). In niti trznil ni s svojimi jekleno sivimi očmi.

Zadnjih štirinajst dni je dr. Ferdinand Piëch veliko večja zvezda kot je bil kdajkoli doslej. Razumljivo: spor, ki ga je zanetil s svojimi izjavami za ugledno nemško revijo Spiegel, kjer je jasno povedal, da je njegovo zaupanje v izvršnega direktorja Volkswagna dr. Martin Winterkorna ‘omajano’, ni mogla niti hotela prezreti nemška, pa tudi evropska javnost. Še enkrat razumljivo: VW je največja evropska avtomobilska hiša, ki zaposluje okoli 600 tisoč ljudi v dvanajstih avtomobilskih znamkah, lani pa je bil njen promet vreden več kot 200 milijard evrov! Država v državi, bi bilo mogoče reči – če Nemčija ne bi bila največja evropska gospodarska sila, izjemno pomembna tudi v svetovnem merilu. Piëch je s tem, ko je dobro leto pred iztekom Winterkornovega mandata jasno povedal, da svojega nekdanjega varovanca ne podpira več, odprl germansko Pandorino skrinjico. Verjetno se za tisto, kar je povedal Spieglu, ni odločil naključno, v nekakšnem trenutnem navdihu. Toda nečesa zadnji ‘evropski avtomobilski cesar’ zanesljivo ni predvidel: da bo moral oditi prej kot Winterkorn!

Dr. Ferdinand Karl Piëch si je prislužil številne vzdevke. Tisto o zadnjem evropskem avtomobilskem cesarju je morda malce pretirano, a prav daleč od resnice tudi ni. Nekatera dejstva so namreč nesporna: ko je leta 1993 prišel na čelo koncerna Volkswagen, se je začel njegov strmi vzpon – pa ne le v strogo avtomobilskem, pač pa tudi finančno-gospodarskem smislu. Skupino je vodil s trdo roko, v nekakšnem pruskem duhu – trdo delo, poslušnost, neverjetno prepričanost v svoj prav in tako rekoč nično razumevanje napak drugih. Vprašanje o kanibalizmu znotraj VW seveda ni bilo naključno – modeli različnih znamk so si odžirali kupce, a tega Piëch ni hotel videti. A še manj so smeli to videti in povedati podrejeni, kajti Piëch je bil vedno mnenja, »hočem videti nove in dobre številke, ali pa bom gledal nove ljudi«. In številke so bile ugodne, čeprav za ceno žrtev in škode, o kateri so v koncernu nikoli ni jasno in glasno govorilo. Piëchu je mogoče očitati marsikaj, a pomanjkanje vizionarstva in velikopoteznosti – sicer ne vedno stoodstotno uspešne – zanesljivo ne. Končno je v izrazito plebejsko avtomobilsko skupino, ki se je skoraj šibila pod težo oblikovne in še kakšne zadržanosti (da ne rečem dolgočasnosti), proti koncu devetdesetih pripeljal slovita imena kot sta romanska Lamborghini in Bugatti. Ta sta koncernu VW prinesla avtomobilsko odličnost in svetovljanstvo, torej tisto, kar so Nemci pogrešali – da bi se lahko podali v bitko za lovoriko najpomembnejša na obli in ne le na Stari celini. Nepomembna malenkost je, da velja Bugatti Veyron za največjo finančno polomijo – vsak avto naj bi prinesel vsaj tri milijone evrov izgube – toda na oni strani Atlantika imajo za to dober pregovor in izgovor: ne moreš speči omlete, ne da bi razbil jajce …

Dr. Ferdinand Piëch pa je nedvomno razbil veliko jajc. Dr. Bernd Pischetsrieder, ki je bil nekdaj najpomembnejši mož bavarskega BMW, je v koncern VW prišel prav po Piëchovi zaslugi in veliki hvali. Ko se je leta 2002 Piëch poslovil oziroma upokojil in postal predsednik nadzornega sveta koncerna, ga je na mestu izvršnega direktorja zamenjal prav Pischetsrieder. Slava je trajala manj kot štiri leta, potem ga je Piëch na hitro odstavil – kljub temu, da se je vrednost delnic VW v tem času povečala za skoraj fantastičnih 80 odstotkov in kljub temu, da je Pischetsriederjevi odstavitvi nasprotoval močni Christian Wulff, član nadzornega sveta in tedaj ministrski predsednik zvezne dežele Spodnja Saška, ki je še danes pomemben delničar skupine VW. In takšnih hitropoteznih kadrovskih rošad na nižjih ravneh je bilo še nekaj, a se je o tem zgolj diskretno šušljalo in nikoli javno ter glasno govorilo.

O Piëchovem značaju, metodah in načinu vodenja največjega evropskega avtomobilskega koncerna, ki bi lahko bil v finančnem pogledu zgled tudi številnim evropskim državam – in zelo naivno bi bilo domnevati, da Slovenija ne spada mednje – je bilo in bo verjetno napisanega še marsikaj. Toda danes najbogatejši evropski avtomobilski menedžer – je član družine Porsche-Piëch, ki ima v rokah več kot 50 odstotkov delnic koncerna VW – se ni rodil s srebrno žlico v ustih. Kot vnuk znamenitega dr. Ferdinanda Porscheja, očeta še bolj znamenitega ‘hrošča’ in ustanovitelja tovarne Porsche, zanesljivo nikoli ni tolkel lakote, a tudi pretirane ali morda bogataške brezskrbnosti in brezdelnosti ne. Tehnik po izobrazbi in oče znamenitega Audijevega štirikolesnega Quattra je svojo tehnično doslednost prenesel na povsem drugo področje – v vodenje podjetja, kjer se je kljub vsemu izkazal za uspešnega. In morda je tudi zaradi tega pri iskanju Winterkornovega naslednika – to je bilo opravljeno v povsem rokovnjaškem slogu – vztrajal pri ljudeh, ki so si najprej pridobili diplomo na kakšni tehnični univerzi in šele kasneje poglobili znanje iz ekonomije in podobnega.

Zadnji evropski avtomobilski cesar? Štiri žene, dvanajst otrok, izjemno globok žep, velika ‘slava’ – dovolj za cesarski naslov!

Janez Kovačič

Od inženirja do vrhovnega šefa koncerna Volkswagen AG: kariera za zgled. Do spodrsljaja in odstopa.

Od inženirja do vrhovnega šefa koncerna Volkswagen AG: kariera za zgled. Do spodrsljaja in odstopa.