Po Šrilanki z najetim avtomobilom Po Šrilanki z najetim avtomobilom
Zadnji teden zimskih počitnic v Indiji smo iz hladnega New Delhija odpotovali na Šrilanko. V osmih dneh smo želeli spoznati čim več lepot in... Po Šrilanki z najetim avtomobilom

‘Naša’ Nissan Tiida, 4-vratna limuzina. Kar 160.000 prevoženih kilometrov ob prevzemu …

Zadnji teden zimskih počitnic v Indiji smo iz hladnega New Delhija odpotovali na Šrilanko. V osmih dneh smo želeli spoznati čim več lepot in znamenitosti te zanimive in razgibane dežele, ter zadnjih nekaj dni uživati na plažah ob toplem morju.

Načrtovali smo, kaj vse bi si lahko ogledali, vendar nismo želeli narediti preveč ambicioznega načrta, saj naj bi bile to le počitnice. Sklenili smo, da bomo iz Colomba, kjer bi prespali prvo noč, odpotovali v Kandy, kjer bi prespali dve noči, nato v Nuwaro Elio, kjer bi prespali eno noč in nato preko Elle v Mirisso, od koder bi se zadnji dan vrnili v Colombo in odleteli domov.  Razdalje med kraji, v katerih smo nameravali prenočiti, so bile za evropske razmere razmeroma kratke, saj sem v nasvetih za popotnike večkrat prebral, da promet tam poteka zelo počasi. Med vsemi možnostmi potovanja smo se odločili za najem avtomobila, saj ta ponuja največ svobode in omogoča sprotno spreminjanje načrtov. Na spletu sem sicer prebral nekaj vtisov predhodnih turistov, ki so odsvetovali vožnjo avtomobila, saj naj bi bile prometne razmere na Šrilanki kaotične, vendar sem glede na izkušnje iz Indije menil, da sam s tem ne bom imel težav. Večina agencij za izposojo avtomobilov sicer ponuja tudi najem voznika, vendar se nam je zdelo, da bi nas ta možnost lahko omejevala pri odločitvah na poti in po drugi strani obremenjevala s skrbjo za prenočišče in prehrano voznika.

  • 20200104_123229_HDRa
  • 20200304_171856
  • 20200106_132231_HDRa
  • 20200111_173237_HDRa
  • IMG-5655631f6a25d17de93029e54ff332f2-Vawc
  • IMG-68aa35f57e56792333067abd3c1e0da9-Vc
  • IMG-0bd72e57ea9e68903f8982e763841f3e-V
  • IMG-651549dd71cf82cd1fabb041727e97f9-V
  • 20200107_143858_HDR
  • 20200111_162627
  • 20200111_162652

Na letališču v Colombu smo pristali popoldan in se s taksijem odpeljali do hotela blizu središča mesta. Naslednje jutro je po nas prišel voznik iz lokalne agencije za izposojo avtomobilov, ki nas je odpeljal do njihovih prostorov. Nekaj dni pred potovanjem sem rezerviral Toyoto Belto, ki je v bistvu Toyota Yaris z limuzinskim zadkom. Namesto tega nas je pričakala Nissan Tiida s samodejnim menjalnikom, Belti podobno velik avto, ki sodi v isto cenovno kategorijo. Malce me je presenetilo, da je avtomobil imel prevoženih že več kot 160.000 km, a je bil videti solidno vzdrževan, zato se nad zamenjavo nisem pritoževal. Bolj me je motilo, da niso imeli naročenega otroškega sedeža za sedemletno hči, a smo na koncu v kotu pisarne našli jahača, s katerim smo se morali zadovoljiti.

Urejanje dokumentacije je trajalo malo dlje kot bi drugje po svetu, saj na Šrilanki ne dovolijo vožnje s tujim vozniškim dovoljenjem, niti z mednarodnim. Tako sem prejel začasno šrilanško vozniško dovoljenje. Na srečo gre zgolj za formalnost, izgubil sem nekaj časa in seveda 6.000 Rupij, to je dobrih 30 Evrov. Dovoljenje sicer stane le približno tretjino tega zneska, ostalo si je za uslugo zaračunala agencija. Z veseljem sem plačal, saj bi drugače postopek pridobitve lahko trajal cel dan.

Ko smo uredili vse potrebne dokumente, smo se podali na cesto in se odpeljali proti približno 120 kilometrov oddaljenemu Kandyju. Ker najeti avto ni imel vgrajene navigacijske naprave, smo si pomagali z ‘Google maps’, seveda brez podatkovne povezave. Na ta način deluje malce počasneje, tako da smo se na začetku nekajkrat odpeljali mimo pravega odcepa, a ko smo se na to privadili, nismo imeli več težav. Nekajkrat smo se sicer začudili, po kakšnih cestah nas je vodil, a smo v načrtovanem času le prispeli na cilj. Pot je s kratkim postankom za kosilo trajala več kot štiri ure in pol.

Cesta med Colombom in Kandyem je razmeroma ozka dvopasovnica, ki skoraj celo pot vodi skozi naselja, kar pomeni, da si jo enakopravno delijo vsi udeleženci v prometu, od pešcev in kolesarjev do najtežjih tovornjakov. Posebno pozornost je potrebno posvetiti le avtobusom, ti so na Šrilanki kralji cest. Razen kadar nasproti ne pripelje drug avtobus, se držijo sredine ceste in prehitevajo vse ostale na cesti, ki se jim praviloma vljudno umikajo, verjetno tudi iz strahu za svojo varnost. Opazil sem, da imajo vozniki avtobusov tudi izurjeno oko za telesno pripravljenost potnikov. Če so na avtobus želeli starejši, je avtobus ustavil in mirno počakal, da se vkrcajo. V kolikor so bili čakajoči mlajši, je voznik le toliko upočasnil, da so v teku ob avtobusu skočili nanj in nato takoj oddivjal naprej.

  • 20200105_112017_HDRa
  • 20200105_122527_HDR
  • 20200105_151423_HDR
  • 20200105_173013_HDR
  • 20200106_140221_HDR
  • 20200106_154736_HDR
  • 20200107_125030_HDR
  • 20200107_125343_HDR
  • 20200109_123115
  • 20200110_121438_HDR

V Kandy smo prispeli proti večeru, zato smo se najprej odpeljali do rezerviranega prenočišča. Tam sem ugotovil, da avtomobilskega ključa nikakor ne morem izvleči iz ključavnice. Verjetno je bil kriv izrabljen nosilec motorja ali menjalnika, ki je povzročil, da ročice samodejnega menjalnika nisem mogel poriniti do konca v položaj za parkiranje in s tem sprostiti ključa. Poklical sem agencijo, kjer smo si izposodili avto, in jim opisal težavo. Obljubili so, da me bodo poklicali, ko bodo našli rešitev. Res so poklicali že čez nekaj minut in prijazen uslužbenec mi je predlagal genialno rešitev – ključ naj pustim v ključavnici in le z zunanje strani zaklenem avto, saj bo ta tako na varnem. Žal nisem imel dveh ključev in oni ne boljših idej. Kraj avtomobilov na Šrilanki praktično ni, zato me ta okvara ni pretirano skrbela, nerodno je bilo le, da tudi svojih stvari nismo mogli zaklenjenih puščati v avtu …

V Kandyju smo prespali dve noči in se nato s 500 metrov nadmorske višine odpeljali proti približno 85 kilometrov oddaljeni Nuwari Eliiyi, ki leži 1.868 m visoko. Ob razgibani in ovinkasti cesti, ki se v drugem delu poti strmo dviga, se odpirajo čudoviti pogledi, večinoma na urejene čajne plantaže in drugod na divjo naravo z mnogimi potoki in slapovi. Na cesti, ki bi lahko bila izjemno dolga gorsko hitrostna preizkušnja, smo srečali veliko manj vozil kot med vožnjo do Kandyja, a nekajkrat sem, med za Azijo običajnimi avtomobili spodnjih razredov, presenečeno in zavistno opazoval zmogljive Mitsubishije in Subaruje, ki so švignili mimo nas. Tolažil sem se z mislijo, da naša Tiida omogoča, da lahko med počasno vožnjo dlje uživamo v opazovanju neverjetne okolice.

V Nuwari Elliyi smo prespali in se naslednje jutro odpravili v 240 kilometrov oddaljeno Mirisso, na morsko obalo, kjer smo nameravali uživati preostanek dopusta. Vožnja s postankom za kosilo v Elli je trajala več kot šest ur, a nam je zaradi neverjetnih prizorov narave, ki so se vrstili ob poti, skoraj prehitro minila. Ta dan nam je postregel s skoraj vsemi vrstami cest, na začetku z zavitimi gorskimi, vmes nas je Google zapeljal celo na ozko, deloma makadamsko cestico, tako, da smo večkrat preverili, če smo res na pravi poti. Na koncu smo lahko le ugotovili, da je bila to zelo dobra in slikovita bližnjica. Ko smo se bližali cilju, je cesta postajala manj zavita in širša, na koncu smo nekaj kilometrov prevozili celo po pravi avtocesti. Tako kot ceste se je spreminjal tudi razgled, pogledi na hribe so se umaknili ravnini, kjer smo peljali skozi dva nacionalna parka in na koncu poti dolgim peščenim plažam.

Žal nas je nastanitev v Mirissi razočarala. Zaradi bližine morja in nedavnega monsuna je bilo ozračje zelo vlažno in ta vlaga je povzročila, da je bila skoraj cela stena v najeti sobi prekrita s plesnijo.

V bližnji Unawatuni smo našli drugo prenočišče, kjer smo nato uživali do zadnjega dne.

Zadnjih 150 km naše poti od Unawatune do Colomba smo mirno prevozili po lepi avtocesti, ki so jo pred nekaj leti zgradili Kitajci. Ti gradijo večino novih avtocest, ki bodo kmalu omogočile hitrejše in udobnejše prevoze med mnogimi kraji, ki so sedaj povezani z ozkimi in natrpanimi cestami. Žal se bo s tem izgubil tudi del lepote avtomobilskega potovanja med temi kraji.

Vožnja po Šri Lanki se mi je zdela manj zahtevna, kot je pisalo v napotkih za turiste, ki sem jih bral pred odhodom, predvsem zaradi tega, ker so vozniki na Šri Lanki precej bolj strpni do ostalih udeležencev v prometu kot Indijci. Zaradi tega je potrebno več pozornosti posvetiti šibkejšim, motoristom, kolesarjem in pešcem, ki imajo tukaj enake pravice v prometu kot ostali, česar se tudi zavedajo. Kljub temu menim, da bi se voznikom, ki so brez izkušenj z vožnjo v tem delu Azije, ta lahko zdela bolj stresna, kot je primerno na počitnicah, predvsem to velja za vožnjo po naseljih. Sam sem v krajih, kjer smo prespali, tudi zaradi težav s ključem, avto najraje varno parkiral ob prenočišču. Na krajše, lokalne vožnje smo se nato najraje podali s tuk-tuki, ki so zelo poceni. Poleg tega so bili njihovi vozniki izčrpen vir informacij o lokalnih zanimivostih in koristnih napotkov, ki bi jih bolj pričakoval od turističnih vodičev.

Kljub temu, da razdalje med kraji na Šri Lanki niso velike, je potrebno upoštevati, da se promet odvija veliko počasneje, kot smo navajeni tujci, zato je potrebno temu prilagoditi načrt potovanja in se opremiti z veliko mero potrpežljivosti. Kljub temu si sam želim, da bi se še kdaj vrnili na ta čudoviti otok, če bi bilo mogoče še preden si ga bodo gospodarsko povsem podredili Kitajci …

Samo Urek

Foto: SU