Motorji z notranjim zgorevanjem še niso za odpis! Motorji z notranjim zgorevanjem še niso za odpis!
Brez zadržka lahko rečemo, da je v primerjavi z električnimi vozilom (EV) nadvlada vozil z motorjem z notranjim zgorevanjem (MNZ) še vedno prepričljiva. Verjetno... Motorji z notranjim zgorevanjem še niso za odpis!

Ne prehitevajmo: MNZ še ni za odpis!

Brez zadržka lahko rečemo, da je v primerjavi z električnimi vozilom (EV) nadvlada vozil z motorjem z notranjim zgorevanjem (MNZ) še vedno prepričljiva. Verjetno pa je Tesla Roadster precej pripomogel, da so se mnogi začeli spogledovati z EV.

Tesla je imel sijajne pospeške; recimo na četrt milje, kar vleče Američane, ali od nič do 100 kilometrov na uro, kar vleče Evropejce. Poenostavljeno rečeno: s semaforja pustijo EV za seboj precej športnih vozil tudi uglednih znamk, kar je za marsikoga magnet. Tako razmišljanje je seveda sila preprosto, saj ne prinese dovolj treznosti pri primerjavi obeh pogonov. Dodatno pa EV obremenjujejo različne ocene, protislovja in mogoče rešitve, ki pa ne pripomorejo k razumevanju prehoda iz ene vrste pogonskega agregata na drugega.

MNZ imajo še nekaj prostora za razvoj, še posebej pri vodenju plinov, zgorevanju in krmiljenju procesa. Zelo verjetno pa je ‘prepozno’ ali pa ni dovolj dobre volje za kakšne večje konstrukcijske spremembe, še posebej ker se vsiljuje vprašanje, ali je sploh še dovolj časa za razvoj in preizkušanje. Zavedati se moramo, da razvoj povsem novega motorja (MNZ) traja približno tri do pet let, njegova doba trajanja z manjšimi popravki pa 15 do 20 ali več let. Po drugi strani pa obstajajo zanimiva predvidevanja in sicer da bo do leta 2045 izdelanih še 2 milijarde vozil z MNZ (trenutna letna količina je okoli 70 milijonov), približno 10 odstotkov od tega bo EV (trenutna letna količina je približno do 1,5 milijona). Seveda je treba te številke vzeti z rezervo, saj se je izkazalo, da vsako dolgoročno predvidevanje s časom izgublja na zanesljivosti. V splošnem lahko govorimo, da je zanesljivost predvidevanj po 5 letih okoli 80 odstotkov, po 20 letih pa le še okoli 10 odstotkov. Iz vsega tega lahko predvidevamo, da bo MNZ še nekaj časa ostal in se razvijal po merilih, ki jih bodo narekovali okolje, ekonomija in kupci.

Brez dvoma je EV za vsakdanjo rabo odlična izbira, vendar je glede na nekatere omejitve za sedaj zanimiv le določenemu krogu kupcev, kar pomeni, da mora še dozoreti v različnih smereh. Vprašanje je seveda: zakaj? S tem v zvezi je treba pogledati EV z različnih stališč in ugotoviti, zakaj so se ljudje odločili za vozilo z električnim pogonom. Po drugi strani pa uporabnik vozila z MNZ izraža dvom o tem, ali oziroma kje bo z zamenjavo pogona lahko polnil baterijo, še posebej če stanuje v večstanovanjski hiši. Prav tako ga (zlasti v zimskih pogojih) zanima doseg EV, ali si bo lahko izbral bolj oddaljen kraj za počitnice in podobno. S strokovnega stališča pa se kljub nenehnemu razvoju elektro pogona sprašujemo, kdaj se bo baterija kot hranilnik energije približala (s specifično [Wh/kg] in energijsko gostoto [Wh/l, m3]) vrednostim v primerjavi s tekočimi gorivi. Vse skupaj pa še vedno skrbita infrastruktura in razmeroma dolgotrajno polnjenje baterije v primerjavi s polnjenjem posode za tekoče gorivo.

Prodajna vrednost povprečnega EV, ki zagotavlja tudi dobiček, je okoli 45.000 evrov. To je do neke mere razumljivo, ker so količine izdelanih vozil majhne, poleg tega pa je sam pogonski sklop ocenjen na 11.000 evrov, kar je dvakrat več, kot velja sklop z MNZ. Seveda pa se bodo te ocene s tehničnem razvojem in množičnostjo zniževale in hkrati s tem bo tudi priložnost povprečnega kupca za nakup EV večja. Toda ne glede na vrsto pogona se je izkazalo, da se je z nižjo ceno bencina zmanjšala tudi prodaja EV in hibridov, hkrati pa se je povečala prodaja športnih terencev. Tako odločanje kupcev nakazuje, da jih okolje ne zanima preveč temveč v večini primerov le ugodne priložnosti (domača ekonomija).

Sestava izpustov je zelo raznolika, vendar se oziramo samo na največje deleže izpustov – ogljikovega monoksida (CO), ogljikovega dioksida (CO2), ogljikovodikov (HC), dušikovih oksidov (NOX) in delcev. Sodobna tehnika čiščenja je koncentracijo izpustov zmanjšala na najmanjšo možno raven, kar velja tako za pline kot za delce v izpuhu. Vendar ne gre pozabiti, kaj (kje) je največji izvor delcev pri samem vozilu ne glede na vrsto pogona. Približna ocena je, da gre pri vozilu skozi izpuh približno četrtina vseh delcev, tri četrtine pa je vzrok v obrabi pnevmatik, zavornih oblog in sklopke – to pa ima (z izjemo sklopke) tudi EV. Ko govorimo o treh četrtinah delcev zaradi obrabe, vidimo, da EV onesnažuje podobno kot vozilo z MNZ. Če želimo kaj več narediti tudi v smeri znižanja izpustov delcev, bi morali uveljaviti omejitve, ki jih sedaj (še) ni.

Glede na podatke, ki so dostopni, bo MNZ še nekaj časa ostal zanimiv, saj ima za seboj več kot 100 letno tradicijo, pa tudi zato ker se njegov razvoj še ni končal. Po drugi strani pa elektro pogon že drugič poizkuša spodriniti MNZ, kar mu bo prav gotovo vsaj v veliki meri uspelo, čeprav je jasno, da na nekaterih področji še ni videti primerne zamenjave. Prav gotovo pa je za uspeh EV potrebna primerna infrastruktura in (s tem povezano) občutek uporabnika, da pri uporabi ni omejen ne na čas pri polnjenju, ne z dosegom.

Aci Bizjan

Foto: VK