Avtomobilski teden 52, 2018 Avtomobilski teden 52, 2018
Po aferi Diesel-Gate se zdi, da je avtomobilska industrija zapeljala v veliko bolj mirne vode, da uživa v nekakšni nirvani, ki jo sem in... Avtomobilski teden 52, 2018

Elon Musk je bil velika zvezda avtomobilske in še kakšne scene.

Po aferi Diesel-Gate se zdi, da je avtomobilska industrija zapeljala v veliko bolj mirne vode, da uživa v nekakšni nirvani, ki jo sem in tja zmoti kakšen neljubi pripetljaj, toda načeloma je vse gladko in enostavno. Iluzija ali resničnost? Verjetno bolj prvo kot drugo, vsaj v letu, ki se nepreklicno izteka.

Na teh spletnih straneh velikokrat omenjeni in ne prav ljubi Donald Trump – kljub sorodniški povezavi s Slovenijo – je letos temeljito spremenil podobo avtomobilske krajine tako doma kot tudi na tujem. Zanetil je še ne povsem razbesnjeno vojno s Kitajsko, neti jo tudi proti Evropi. Ta hip še malce negotovo, skoraj obotavljivo, toda nedvomno je vse pripravljeno za spopad na relaciji Washington-Bruselj. Pred dvema tednoma so se v ameriško prestolnico odpravili trije najpomembnejši možje nemške avtomobilske industrije. Vrnili so se pomirjeni, vsaj tako je bilo videti, tako so tudi govorili. A sedaj že vemo: nič ni jasno, nič ni stoodstotno vse dotlej, dokler The Donald ne sporoči na Twiterju. In tako bo tudi v tem primeru.

Velika zvezda, enkrat malo bolj, drugič malo manj svetla, je bil naslednji Američan, sicer južnoafriškega rodu. Elon Musk je po neskončnih problemih s serijsko izdelavo tako težko pričakovane Tesle 3 in po priznanju, da je imelo podjetje v letošnjem prvem trimesečju kar 700 milijonov dolarjev izgube, kakšnih šest mesecev kasneje pa nekaj malega dobička (prvega po 15 letih!), tvitnil, da gre Tesla z borze. Vihar je bil hud, na koncu se je izkazalo, da ni mislil resno (in zaradi tega plačal kazen) in do bodo prve Tesle 3 na evropskih tleh na voljo v začetku prihodnjega leta. Ampak borze oziroma finančna oligarhija mu za sedaj še verjame. Ko ne bo več, bosta Tesla in z njo Musk zgolj preteklost.

***

Leto 2018 je bilo precej neugodno za nekatere vodilne može avtomobilske industrije, recimo za Ruperta Stadlerja.

Vodilni ljudje avtomobilske industrije so bili letos pogosto v ospredju ali morda v ozadju. Sestopiti je moral Rupert Stadler, nekoč prvi človek Audija, odšel je Matthias Müller, mož, ki je vodil koncern Volkswagen v njegovih najbolj turbulentnih časih, odpihnilo je tudi slovitega Carlosa Ghosna, prvega moža zveze Renault-Nissan-Mitsubishi. Obtožbe na njegov račun se kar vrstijo, zato še naprej ostaja za zapahi tokijskega zapora in vse kaže, da mu visoka kazen – končno je že kar v letih – ne uide. Odšel je, in to dokončno, tudi Sergio Marchionne, nesporni vladar koncerna FCA. Ta šele sedaj spoznava, da je imel na čelu sicer nekoliko nekonvencionalnega, vendar pronicljivega voditelja, ki se Italiji ni bal povedati tisto, kar ji gre. In gre ji marsikaj.

WLTP ali novi okoljski normativ, ki je dejansko začel veljati 1. septembra, je zanesljivo precej pretresel predvsem evropsko avtomobilsko industrijo. Prinesel je velike spremembe, ki jih bomo šele čutili. Pravzaprav je bila njegova uvedba nujna: prejšnji NEDC je bil povsem neustrezen in sedaj je vprašanje, kako naprej. Vsaj pri nas se utegne zavoljo WLTP spremeniti davek na motorna vozila (DMV). Če se ne bo, bodo avtomobili prihodnje leto bistveno dražji. Nerodno ne le za avtomobilska podjetja, pač pa tudi za državo in njen proračun. Tudi zato se bo nekaj zgodilo.

***

Brexit pretresa Otok, pa vsaj deloma tudi EU. Bo zanimivo.

Električni avtomobili in avtonomna vožnja vstopata na veliki oder. Še pred časom se je zdelo, da ne bo šlo tako hitro, sedaj postaja očitno, da je avtomobilska industrija močno pritisnila na plin. V prihodnjih letih bo v razvoj električnih vozil vložila veliko več kot 100 milijard evrov. In ker je ali bo tako, bo treba prioritete nekoliko spremeniti. Posledice so že znane: General Motors bo zaprl pet ali šest tovarn, privarčevani denar, okoli šest milijard dolarjev, pa preusmeril v električne načrte. Svoje dodaja tudi Ford, pa še kdo, in borze brezposelnih se polnijo. Ironija je, da to predvsem tam in pri tistih, ki so (ali pa še) odkrito navijajo za Trumpa.

Brexit ostaja evropska in deloma tudi avtomobilska točka preloma. Zadrega je na obeh straneh, morda nekaj večja v Veliki Britaniji. Na Otoku imajo kar nekaj avtomobilskih tovarn, ki naredijo veliko več kot zmore ‘pojesti’ zgolj britanski trg. Torej pomeni, da je zlasti EU zanje ključnega pomena. Tovarne so jasne: če ne bo šlo, bomo spakirali. Precej ostra grožnja, ki pa se utegne uresničiti. Zapitek bodo najprej in najbolj plačali tisti, ki pravzaprav niso ne krivi ne dolžni – zaposleni oziroma delavci. Ne prvič, zanesljivo ne zadnjič.

In za konec se na evropskih tleh vse bolj zaostruje okoljska zakonodaja. Sedanji načrti oziroma zahteve so jasne: do leta 2021 naj bi se izpust CO2 v povprečju zmanjšal na 95 gramov na kilometer. Zahtevna naloga, je bilo rečeno tedaj, ko je bilo sprejeto. Toda pred nedavnim je bil v evropskem parlamentu sprejet predlog, po katerem naj bi do leta 2030 izpuste tega toplogrednega plina zmanjšali za nadaljnjih 37,5 odstotka. Res je, da se morajo o tem izreči še v državah članicah EU, potrditi ga mora tudi evropski parlament. Leto 2019 utegne biti prav zaradi precej tega drugačno od letošnjega.

Janez Kovačič