Avtomobilski teden 29, 2016 Avtomobilski teden 29, 2016
Ko se na oni strani Atlantika policija ali FBI oziroma kakšen drug državni organ, recimo pravosodno ministrstvo (Department of Justice), loti preiskave, je eno... Avtomobilski teden 29, 2016
Ko se te lotijo ameriške oblasti, je šale bolj ali manj konec.

Ko se te lotijo ameriške oblasti, je šale bolj ali manj konec.

Ko se na oni strani Atlantika policija ali FBI oziroma kakšen drug državni organ, recimo pravosodno ministrstvo (Department of Justice), loti preiskave, je eno prvih sporočil, ki pride v javnost s strani tistih, ki jih preiskujejo, vedno enako: bomo popolnoma sodelovali. Gre za načelo, ki ga v ZDA precej zavzeto spoštujejo, še posebej tam in tisti, ki so bolj na očeh javnosti.

Točno takšno sporočilo je te dni prišlo iz FCA ali Fiat Chrysler Automobiles, avtomobilske korporacije, ki združuje italijanski Fiat in ameriški Chrysler. Kaj se je zgodilo? Točno 11. julija so preiskovalci FBI in prej omenjenega ministrstva obiskali centralo FCA v detroitskem Auburn Hillsu, hkrati pa potrkali na domača vrata številnih uslužbencev omenjenega avtomobilskega koncerna. Šlo je za obsežno preiskavo v Orlandu, Dallasu in še nekaterih drugih zveznih državah oziroma mestih. Čeprav pri FCA niso sporočili, kaj je tako zanimalo policijo in ministrstvo, je kmalu postalo jasno: skupina trgovcev iz Ilinoisa je že v začetku tega leta korporacijo obtožila, da je svojim trgovcem plačala za napihovanje prodajnih številk. FCA je letos prodajo povečal za 6,5 odstotka, Jeep pa je tista tovarna znotraj koncerna, ki že dolgo vleče voz naprej. Prav zaradi ugodne prodaje Jeepov italijansko-ameriški avtomobilski konglomerat beleži kar 75-zaporedno mesečno povečanje prodaje, kar je najdaljše obdobje s plusom med vsemi tistimi, ki se trudijo na tem trgu. Zgodba seveda še precej časa ne bo končana, a je očitno, da tedaj, ko pride policija v hišo – pa naj bo še tako veličastna in pomembna – ni šale. V javnosti je treba ustvariti vtis in ga seveda tudi potrditi, da »bomo sodelovali«. Primerjava z Evropo bi bila nesmiselna. O tem, kako gre to v krajih na tej strani Karavank, pa je škoda porabiti kakršnokoli besedo ali misel.

Matthias Müller: je vedel ali ni vedel?

Matthias Müller: je vedel ali ni vedel?

Vprašanje že precej časa ni biti ali ne biti, pač pa – je vedel ali ni vedel? Vse tisto, kar je mučilo danskega malega aristokratka, je zgolj literarna preteklost. To, kar muči ta hip Matthiasa Müllerja, prvega človeka koncerna Volkswagen, je vprašanje, ali je vedel za ‘Diesel-Gate’? In to je pomembno vprašanje sedanjosti, še bolj prihodnosti VW. Tri ameriške zvezne države – New York, Massachusetts in Maryland – so namreč vložile tožbo proti koncernu VW, in sicer zaradi ‘dolgotrajnega prikrivanja podatkov, ki so dokazujejo namerno goljufijo z dizelskimi izpušnimi plini’. Trdijo, da je to počel Martin Winterkorn, nekoč najpomembnejši mož VW, kar seveda že nekaj časa ni sporno. Bolj je zanimiva trditev, zapisana v tožbi, da je bil Matthias Müller, leta 2006 v službi pri Audiju, opozorjen na nekatere posledice odločitve, da pri dizelskih motorjih ne bodo uporabili sečnine, ki je bistvena za zmanjšanje vrednosti NOx. Američani sicer pravijo, da ni bil opozorjen na vse posledice takšne odločitve, pač pa na nekatere. Omenjene tri ameriške zvezne države so se za tožbo odločile mimo dogovora, ki ga je VW že sklenil z ameriškimi oblastmi in po katerem bodo Nemci na različne načine sanirali (ali to vsaj poskušali) posledice škandala, kar jih bo po sedanjih napovedih zgolj v ZDA stalo vsaj 16 milijard evrov. Lepo, zgodba gre naprej, a nekaj bi smelo biti precej jasno že sedaj: ko si tako visoko, kot je že dolgo znotraj VW omenjeni Matthias, si nekaj že moral vedeti. Drugače ne bi bil to, kar je sedaj.

Ko so zaprli del Dalmatine, je bil zastoj dolg celo 40 kilometrov!

Ko so zaprli del Dalmatine, je bil zastoj dolg celo 40 kilometrov!

Pred dobrim tednom se je za tisoče tistih, ki so se odpravili na dopust v hrvaško Dalmacijo, začelo popotovanje, ki je v bilo v primerjavi s tistim od Litije do Čateža pravzaprav pot okoli sveta. Ko so se naši sosedje zaradi močne burje odločili zapreti Dalmatino, torej avtocesto proti Splitu, se je v nekaj urah kolona razpotegnila na apokaliptičnih 40 kilometrov! Tisti, ki so še pravočasno ‘ušli’ avtocesti, so na vzporednih magistralnih in tudi regionalnih cestah kratek čas uživali vse dobrobiti tekoče prometa. Po uri ali dveh so se vse vzporedne ceste zamašile tako temeljito, da jih ni mogla odmašiti nobena oblast – tudi tista, ki je spočela orkanski veter. Ljudje v kolonah so čakali, kaj pa naj storijo drugega. In vendar so nekateri nekaj le storili: na krajih, kjer je bilo to mogoče, so prerezali varovalno ograjo, in se čez drn in strn odpeljali do bližnjih cest. A kot že rečeno – zgodba z zastoji se je tam ponovila. Ko se je vse razkadilo, so se pri naših južnih sosedih začele razprave, kdo je kriv, kdo je kaj naredil oziroma ni naredil nič in podobno. A številne ni najbolj motilo dejstvo, da so morali več kot deset ur čakati na rešitev, pač pa to, da so morali na koncu avtoceste po vsem tem plačati še cestnino! Takole s slovenskega zornega kota je videti, da bo prav megalomanski zastoj, ki ga je povzročila narava, bistveno vplival na odločitev, ali se bodo tudi naši južni sosedje odločili za vinjete ali ne. Debata na oni strani Kolpe traja že lep čas in zdi se, da so Hrvatje glede tega tako razdvojeni kot prebivalci Velike Britanije zaradi ‘Brexita’. A nekaj bi jim moralo biti jasno že sedaj: iskanje načina oziroma sistema, ki bi kolikor toliko pravično odmeril stroške uporabe avtoceste, je v Sizifovi pristojnosti.

Janez Kovačič