Avtomobilski teden 27, 2017 Avtomobilski teden 27, 2017
Na nam tako ljubi Hrvaški so objavili nekaj statističnih podatkov, ki so vsaj nekoliko zanimivi tudi za to stran Kolpe – ker utegnejo biti... Avtomobilski teden 27, 2017

V povprečju se Hrvatje vozijo malo, povprečna starost avtomobila presega 12 let.

Na nam tako ljubi Hrvaški so objavili nekaj statističnih podatkov, ki so vsaj nekoliko zanimivi tudi za to stran Kolpe – ker utegnejo biti tudi primerljivi.

V naši južni sosedi povprečen voznik v letu dni prevozi natančno 12.706 kilometrov. V povprečju je to 1.085 kilometrov vsak mesec, vsak dan nekako 35 kilometrov. Pomeni, da se povprečen hrvaški voznik pravzaprav ne vozi … Sicer pa je tam registriranih 1,435 milijona avtomobilov, medtem ko je bilo registriranih voznikov 2,310 milijona, kar bi lahko znova pomenilo, da povprečen hrvaški voznik niti nima avtomobila. Vsekakor je zanimiva tudi povprečna starost hrvaškega avtomobila – točno 12,7 let, kar seveda ni malo.

Po svoje so zanimivi tudi podatki, ki jih je mogoče izluščiti iz statistike tehničnih pregledov. Glede na dejstvo, da tudi na oni strani veljajo Toyote za zelo zanesljive ali malo pokvarljive, podatki o tehničnih pregledih kažejo, da vsak peti lastnik Toyote, starejše od deset let, ne ‘opravi’ tehničnega pregleda. Še na slabšem so lastniki Fiatov, Oplov, Volkswagnov, Fordov, kajti vsak tretji ne zmore zadostiti črki zakona. V povprečju vsak Hrvat leto kupi 800 litrov goriva in če bi bil to le bencin super, bi zanj po sedanji vrednosti kune odštel 7.400 kun v letu dni.

No, vse to je statistika, torej številke. Verjeti ali ne, to je pomembno vprašanje. Odgovor ponuja eden največjih britanskih državnikov: verjamem le statistiki, ki jo naredim sam …

***

Der Spiegel objavlja zgodbo, ki znova vznemirja VW in še koga.

Je že tako, da je takrat, ko je marsikaj narobe, lahko še nekoliko bolj narobe. V ljudskem jeziku je mogoče resnico povedati še bolj sočno, a tudi računalnik (kot tudi papir) ne prenese vsega. Zakaj takšen uvod? Znova je namreč v ospredju Volkswagen.

Nemški tednik Der Spiegel, eden najpomembnejših, verodostojnih in zato ustrezno vplivnih, je namreč objavil članek, v katerem trdi, da je francoski Volkswagen centralo v nemškem Wolfsburgu dolga leta napačno informiral o prodaji na tem velikem trgu. V reviji namreč trdijo, da je bilo veliko avtomobilov, ki naj bi jih prodali, registriranih šele tedne, mesece ali celo leto po objavljenem datumu. Še več – za nekatera že prodana vozila sploh niso bil sklenjene kupoprodajne pogodbe. Vse kaže, trdijo pri nemški reviji, da gre vsaj za 800 tisoč vozil.

Pri VW seveda niso bili voljni komentirati navedbe nemške revije, videti je, da ni šlo zgolj za vozila matičnega VW, pač pa tudi za Škode, Seate, Audije ipd. Zanimivo je, da je konec aprila odstopil direktor VW Francija Jacques Rivoal, njegov odhod pa je bil tedaj pojasnjen s »strateškim neujemanjem«. Naj ima Spiegel prav ali ne, nesporno dejstvo je, da VW plačuje visoko ceno izjemno avtoritativnega vodenja v zadnjih desetih letih. Ali kot je nekoč dejal dr. Ferdinand Piëch: hočem videti nove, dobre številke, če ne bom gledal nove obraze …

***

Tovornjaki pokurijo veliko nafte in onesnažijo zrak, deležni pa so bistveno manjše pozornosti kot osebni avtomobili. Zelo znano.

Bil je že skrajni čas. Mednarodna agencija za energijo (IEA) je namreč objavila študijo oziroma poročilo, v katerem ugotavlja, da je tovorni promet eden glavnih krivcev onesnaževanja, in hkrati dodaja, da bo izboljšanje njegove učinkovitosti ključno za opazno izboljšanje stanja na tem področju.

Pravzaprav to poročilo samo še enkrat predstavlja tisto, kar je že dolgo znano, a se vse doslej ni zgodilo nič bistvenega. Tovorni promet je najpomembnejši ‘povečevalec’  porabe goriva v prometu  in s tem tudi največji krivec strme rasti  izpustov CO2. To res ne more biti vesoljna novost, je pa novo tisto, kar je še zapisano v omenjenem poročilu: samo štiri države(!) imajo standarde za energijsko učinkovitost  tovornega prometa, 40 držav pa ima uvedene standarde za osebne avtomobile. In kljub vsemu temu je tisti del avtomobilske industrije, ki izdeluje osebna vozila, deležen bistveno večje pozornosti in seveda tudi nadzora. In tudi to ni nekaj, kar bi zelo presenečalo.

Podatki kažejo, da se je poraba nafte, ki jo točijo tovornjaki, od leta 2000 na svetovni ravni povečala za 40 odstotkov. Vsak dan tovorna vozila pokurijo 17 milijonov sodov oziroma toliko, kot jo načrpata ZDA in Kanada. Hkrati porabijo polovico vsega dizelskega goriva, povzročijo pa tretjino vseh izpustov CO2. To so torej nekatera dejstva.

Dejstvo pa je tudi, da je tovorni promet ožilje vsake družbe oziroma države. Brez njega bi življenje obstalo. Kaj torej? IEA predlaga že v uvodu povečano učinkovitost (čeprav ni povsem jasno, kaj naj bi to pomenilo) ob hkratnem izboljšanju energetske in okoljske prijaznosti. Velike besede, ki se po tem svetu ‘valjajo’ že desetletja. In zgodi se pravzaprav nič. Sicer pa – ni treba prebrati niti ene strani tega poročila, da bi vedel in videl, kaj se dogaja. Zadostuje nekaj ur na cesti med Mariborom in Sežano (ali v obratni smeri). In vse je jasno.

Janez Kovačič

Preberite tudi